Čudo

»Ne sodi knjige po platnici. Razen te.
Ta ima carsko platnico. In je carska.«
Boštjan Gorenc – Pižama

»Ne bom opisoval, kakšen sem na pogled. Najbrž je huje od vsega, kar si sploh lahko zamislite.«

Izjemen roman, več let trdno zasidran na vrhu lestvice mladinskih uspešnic New York Timesa, prejemnik mnogih nagrad za kakovostno mladinsko literaturo, je osvojil že milijone otrok in odraslih po vsem svetu. V odličnem prevodu Boštjana Gorenca je dostopen tudi v slovenščini.

August Pullman se je rodil s hudo deformacijo obraza. Do desetega leta ni hodil v šolo, ampak je imel zaradi številnih zahtevnih operacij in dolgotrajnih okrevanj pouk doma. Z vstopom v peti razred osnovne šole je zdaj njegova edina želja, da bi ga sošolci imeli za navadnega. Toda novi sošolci ne morejo prezreti njegovega nenavadnega obraza.

Poleg Augusta, ki izredno duhovito pripoveduje o sebi, svoji družini in svetu, ki ga obdaja, svoja razmišljanja o tem nadarjenem fantu razkrijejo še sestra Via, njen fant Justin, novi sošolec Jack, prijateljica Summer in Viina prijateljica Miranda. Vsi njihovi pogledi se združujejo v boju za sočutje, empatijo in sprejemanje drugačnosti. Ta nepozabna pripoved v naša življenja prinaša srčnost in upanje. Bralec začne ceniti vrednost pravega prijateljstva in moč prijaznosti.

Knjiga za najstnike, ki jo morajo obvezno prebrati tudi vsi odrasli. In svet bo postal za odtenek lepši.

Avtorica R. J. Palacio (njeno pravo ime je Raquel Jaramillo) živi in dela v New Yorku. Čudo, mladinski roman o Augustu Pullmanu, njegovi izjemni družini in prijateljih, je njeno prvo literarno delo. Napisala ga je, ko je starejši od njenih dveh sinov končal peti razred in so bili dogodki in občutja desetletnikov v njeni glavi še sveži. Veliko gradiva za zgodbo, posamezne dogodke in dogajalno ozadje je tako vzela neposredno iz življenja svojega sina in njegovih sošolcev. K razmišljanju o tem, kako je živeti v koži nekoga, ki ima »nenavaden« obraz, pa jo je spodbudila mala deklica, ki so jo s sinovoma nekoč srečali pred prodajalno sladoleda …

Nadaljevanje romana Čudo: Julianova zgodba.

Mnenja o romanu Čudo

Anja Kurent, BA pth., spec. psihoterapije:

»Potreba slehernega človeka je, da bi bil sprejet, opažen, prepoznan, da bi nekomu pripadal in se tako počutil varnega v odnosih. In ravno v tej obČUDOvanja vredni knjigi se skrivajo zgodbe posameznikov, ki nas nagovarjajo, da v odnosih ne bi bili več osredotočeni le na to, kar sami čutimo oziroma kako se mi počutimo v določenem trenutku, temveč da bi zmogli biti sočutni in se vživeti tudi v občutke drugega.«

Janja Vidmar, mladinska pisateljica:

V bistvu sem po knjigi Krive so zvezde prav čakala, katera bo naslednja v nizu, ki me bo prepričala, da ob odličnih mladinskih delih knjige za odrasle preprosto nimajo šans. Knjigo nadpriporočam! Če ne berete mladinske literature, je tale odličen začetek!

Prof. dr. Ljubica Marjanović Umek, razvojna psihologinja:

Pridružujem se misli izdajatelja knjige, češ da morajo knjigo za najstnike prebrati tudi vsi odrasli in svet bo postal za odtenek lepši. Branje knjige bralca pusti z mešanimi občutki, ki so prežeti s pozitivnimi in negativnimi čustvi, stiskami, različnimi mislimi in presojami, ki se povezujejo tako z glavnim junakom knjige, dečkom Augustom, kot z drugimi junaki. Roman na neverjetno subtilen način obravnava socialno zapletene in večplastne odnose med vrstniki ter vrstniki in odraslimi (v družini in šoli).

Mag. Tilka Jamnik

»Čudo« je res čudovita knjiga! Lepa pripoved, imeniten prevod, privlačno oblikovanje … žlahtno sporočilo: spodbuja k sprejemanju drugačnosti, opozarja na pomen prijaznosti, nas »mehča« … kakovostno branje tako za mlade kot za odrasle bralce!

Mag. Maja Črepinšek, revija Moj malček:

Ta čudovita knjiga je duhovita pripoved dečka, nadarjenega, bistrega in pronicljivega opazovalca. Pripoveduje o sebi, o članih svoje družine, o sošolcih, prijateljih in učiteljih, o dogajanju. V njegovo pripoved se mešajo glasovi bližnjih – starejše sestre, njenega fanta, novega sošolca, nove prijateljice … Ta mnogoglasnost daje dečkovi pripovedi nove dimenzije, saj se bralec nenadoma zave vzporednic in ločnic. Celota je kot reka življenja, ki šepeta o sočutju, empatiji in sprejemanju vsakogar. Pretresa naša lastna ravnanja in naš odnos do drugih. Ne, ta knjiga zagotovo ni samo zabavna, toda tudi samo trpka ne. Je branje, ki te odpelje na pravo čustveno popotovanje do spoznanja, čemu je prijaznost ena najpomembnejših človeških vrlin.

Dr. Katarina Rigler Šilc, učiteljica, soavtorica priročnika za učitelje Čudo na razrednih urah.

Navzven popolnoma običajni najstniki v sebi skrivajo svoje svetove: življenje v revščini, življenje v neljubeči družini, življenje brez očeta, življenje v senci brata z iznakaženim obrazom, življenje v družini ločenih staršev. A teh njihovih stisk se ne vidi, saj mladostniki navadno o tem težko spregovorijo. Tako je eno od pomembnih sporočil romana tudi, da August nikakor ni edini, ki je drugačen in v stiski – pravzaprav ima veliko srečo, saj je izredno bister in živi v ljubeči in skrbni družini, ki ne trpi pomanjkanja. Njegovi vrstniki pa nimajo vsi takšne sreče …

Nina Prešern, Gospodična knjiga:

Roman trga srce in žalosti, po drugi strani pa, sploh v zadnji polovici, sporoča toliko spodbudnih reči, da naj ga prav zares prebere prav vsak ‒ da bi moral biti del domačega branja, tako v osnovni kot srednji šoli, se mi zdi vredno omeniti, in nikar ne zamahnite z roko, češ ‘Saj v šoli ni časa za to’. Pa bi prav zares moral biti!

Dr. Deja Crnović, Planet siol.net:

Čar dobrega mladinskega romana je v tem, da lahko s svojimi nauki in dostopnim jezikom prepriča tako mlade kot nekoliko manj mlade, če pa tujejezični roman dobi v roke spreten prevajalec, je izkupiček še toliko boljši. Čeprav roman Čudo ne pobija svojih glavnih junakov, solze niso izključene.

Branka Grujičić, novinarka, Brankin blog – gremo v knjižnjico:

Absolutno najboljša knjiga, kar sem ji brala v zadnjem času. V najavi sicer piše, da gre za mladinski roman, a jo morajo prebrati čisto vsi. Zelo poučno, zelo zanimivo, zelo dobro napisano in prevedeno. Zelo zelo priporočam.

Jure Preglau, Bukla:

Tankočutna, empatična, a ne preveč solzava knjiga, ki jo bodo prebirali tako otroci kot odrasli, pošilja sporočilo, da so lahko otroci zelo neposredni in nesramni, prav tako pa znajo biti zelo sočutni in prijazni. Prav prijaznost je tista, ki si z Augustom deli osrednjo vlogo v tej izjemni zgodbi o sprejemanju drugačnosti.

Larisa Javernik, Koridor – križišča umetnosti:

Teme so posredovane skozi realistično opisovanje in preprost, pogosto tudi slengovsko obarvan jezik. Zanimive so reference in citati iz pop kulture, saj se zdi, da se s pomočjo teh navezav August lažje izrazi in skuje lastno identiteto. Identiteto v realnem svetu namreč težko vzpostavi, saj mora ta svet najprej najti prostor zanj.

Katja Stergar, PIL:

Morda si kdo misli, da bi pri desetih letih že moral biti navajen, da ljudje buljijo. V desetih letih bi se moral navaditi, da ljudje z gnusom odvrnejo pogled ali celo bežijo pred njim. Ampak pomislite, ali se lahko človek na kaj takega navadi? Ali bi se vi navadili, da vam je ves čas neprijetno zaradi soljudi? Se vam zdi, da je potrebno, da je komurkoli ves čas neprijetno zaradi drugih, ali pa to nekaj pove o teh drugih?!

Alenka Žumbar Klopčič, Energija doma:

Gre za izjemno knjigo, ki bralcu prikaže, kako lepo je v svetu, kjer ni predsodkov in obsojanj, na prvem mestu pa sta iskreno prijateljstvo in nesebična prijaznost. Svet je s tem lahko zagotovo lepši. Da je knjiga »carska« ‒ kot je o njej zapisal tudi prevajalec Pižama, ki je uspešno ohranil duhovit način avtoričinega pisanja – pa potrjuje dejstvo, da jo je resnično mogoče prebrati na dušek!

Matic Slapšak, Stop:

Hvalnica življenju in sprejemanju drugačnih in drugačnosti.

Franc Štiglic, Neusmiljeno berem:

R. J. Palacio se na polno udari z Greenovo Krive so zvezde. Pripravite robce.

Urška Čuk, iščem drobce življenja:

Ni enostavno, ko cel razred ne govori s tabo, ker se družiš z nekom, ki ni priljubljen. Ni enostavno, ko te cela šola pozna po tem, da imaš drugačnega brata, da ti je v redu nekdo, katerega starši so revni. Niti ni enostavno hoditi proti vetru in se ne oblačiti, govoriti, misliti, delati, kakor delajo ostali (predvsem tisti, ki so »glavni«). Vsak najstnik, naj bo še tako navaden in običajen, se v šoli sreča z medvrstniškim nasiljem in pritiski, da se ukloni tistim, ki so »in«. Pisateljica o vsem govori z razumevanjem in nikogar ne obtožuje. Pokaže pa drobne smernice k stvarem, ki so res pomembne.

Če želite trdo vezano knjigo s podpisom Boštjana Gorenca – Pižame, nam pišite.